blog kupi zdaj

Tara Zupančič v sebi skriva indijansko dušo


Voditeljica, manekenka, ustvarjalka, dekle prešernega nasmeha in velikega srca, ki ji ni težko poprijeti za kakršno koli delo in se v življenju vedno znajde. Obožuje naravo, modo in Indijance. In prav to je združila v svojem novem projektu, s katerim že navdušuje.

Taro Zupančič navdušujejo Indijanci. »Ko sem bila otrok, sem vse leto čakala Blejske dneve, ker so takrat prišli oni in postavili svojo stojnico, igrali, peli in seveda prodajali lovilce sanj. Ves večer sem stala pred stojnico in jih občudovala. Je pa res, da me je tudi teta malo 'vpeljala' v njihov svet, saj sva skoraj desetkrat gledali film Pleše z volkovi s Kevinom Costnerjem v glavni vlogi. Seveda je bila potem edina pustna maska, ki sem jo želela – Indijanka. Uf, ja, veliko kostumov so mi zašili na to temo. Sicer pa še do danes Indijance občudujem zaradi njihovih prepričanj, odnosa do narave in nasploh njihove duše življenja,« se spominja. Zdaj, ko se je bilo med pandemijo treba znajti, pa je prišla na idejo, pri kateri je združila svojo ljubezen do Indijancev in mode hkrati. Odločila se je za svojo linijo kvačkanih oziroma pletenih topov. »Povezava je v svobodi, v prhutavosti, v slogu deklet, ki si upajo zatakniti peresa v lase in uživati življenje. Že več kot deset let imam v omari tovrstni top, ki sem ga kupila na morju, ko sem šla prvič s prijateljico na neki festival v Rabcu. Še dandanes ga nosim, celo prevečkrat. (smeh) Zato sem si rekla, pa zakaj ne bi jaz tega ustvarjala, če mi je ta slog tako všeč. Poznam dekleta, ki znajo kvačkati, zato sem jih poklicala in predlagala sodelovanje.«
Zanimivo je tudi ime, ki ni prišlo po naključju. »Takamao je eno izmed mojih indijanskih imen, ki so mi ga podelili drugi. Nastal je iz anekdote, da sem v nekem obdobju imela na vsa vprašanja podoben odgovor. Če me je kdo vprašal, kako se ti zdi ta zadevica, sem rekla: 'Ma, taka mal …' No, tako nekako sem potem postala Takamao.«
Poleg ideje Tara predlaga tudi barve, vzorce, preostalo nastaja pod spretnimi prsti ustvarjalk. Sledilo je še oblikovanje marketinga, grafično oblikovanje, spletne strani, Tara pa je kot manekenka seveda nastopila tudi v vlogi modela. Simpatična Gorenjka zna plesti, tudi kvačkati je sicer že poskusila, vendar za to nikoli ni imela dovolj potrpljenja.
Tara pri modi rada izstopa na svoj način. »Rada imam drzne kombinacije, tako v barvah kot v slogu. Rada imam modne dodatke, ki celotnemu slogu dodajo posebno dušico. Svoj slog bi opisala kot indijanski šik rock 'n' roll, ki je z leti postal mogoče še bolj boemski, kot je bil nekoč. Velja pa to predvsem za poletne mesece, ko si lahko moja garderoba to privošči. V hladnih dneh ta del mene kar malo izgine in vam povem, da se ne počutim več tako zelo jaz. Obožujem lahkotne tunike, resice in lesene perlice. Lahkotna oblačila z indijanskimi potiski, boemske zračne materiale, tkanine, ki kar padajo in plapolajo.«
Ker se zaveda vpliva, ki ga ima modna industrija na naravo, redno prireja tudi garažne razprodaje. »Te so se v zadnjem času preselile na splet, medtem ko smo se punce včasih dobivale, vsaka je prinesla svoje in potem smo preizkušale oblačila, si jih menjevale in se družile. Všeč mi je, ker tako energija kroži. Ženske smo res nabiralke in zagotovo trideset odstotkov oblačil, ki jih imamo v omari, nismo nosile že leta. To je treba dati naprej. Veliko stvari podarim. Imam nekaj punc, ki si ne morejo privoščiti toliko, pa jih potem dobijo od mene. Nekaj jih tudi prodam po simbolični ceni, nekaj potem darujem za živalce. S tem mogoče tudi malo kompenziram veliko nakupov oblačil, ker s tem, ko kupujem, ne podpiram trajnostne mode, pa bi si jo želela več in bolj intenzivno. Tukaj moja potrošniška hudičevka še vedno vodi. A korak po korak, vsak je pomemben,« pravi Tara.