blog kupi zdaj

Osupljivo: ta naš zvezdnik verjame v boga in karmo


Akademski glasbenik in imitator Tilen Artač je po novem sedel na voditeljski stolček oddaje Kaj dogaja? Četudi s svojimi nastopi na odru in malih zaslonih v trenutku prevzame vso pozornost, je v zasebnem življenju precej bolj neopazen, saj ne mara nastopaštva. »Do največje modrosti življenja sem prišel sam. In ta je, da si tiho.«

Preden je Tilen Artač prevzel vlogo voditelja oddaje Kaj dogaja?, je soustvarjal glasbene parodije za rubriko Mala terasa, in tudi sicer ima v življenju rad zunanje kotičke. »Moj najljubši prostor doma je spalnica, saj imam rad počitek, temo, mir in intimo. So mi pa všeč tudi terase, na katerih se družim z najbližjimi.« Si pa marsikdo med nami stereotipno predstavlja življenje umetnika, ki ima doma polno knjig, zaprašenih zapiskov, ustvarjalni nered in samoto. »Res si tako misli veliko ljudi. In povrhu vsega, da še bos v ekstazi igram na violončelo,« se v svojem slogu pošali Tilen, a več ne razkrije. Njegova najljubša točka za pobeg je narava, zelo rad ima tudi druženje s prijatelji. »V zasebnem življenju sem večino časa dobro razpoložen. Vedno skrbim, da imam čas za počitek. Veliko mi pomeni druženje s prijatelji, ki so vsi zelo vedri ljudje. Komaj čakam tudi na zimo, da se odpravim na smučanje. To je moj najljubši dopust v letu. Upam, da nam bo koronavirus prizanesel.«

Genialec?
Recept, da je pri 35 letih še vedno videti kot mladenič, je preprost. »Že kot osnovnošolca me je zelo zanimal šport. Treniral sem gimnastiko in atletiko. A zdaj o kakšnem premetu ali salti na parterju raje ne bi niti razmišljal, se pa vsake toliko rad odpravim na tek. Morda je bolj kot to moj recept za mladostni videz dejstvo, da imam ob sebi ljudi, ki me ne izčrpavajo, temveč mi dajejo pozitivno energijo,« razmišlja komik, ki verjame v boga, karmo in v to, da kar seješ, tudi žanješ.
Čeprav mu pripisujejo genialnost, se sam vidi drugače. »Nisem genialec. Imam talente, ki se jih trudim čim bolj izkoristiti. Zagotovo so področja, ki mi niso blizu, a se skušam osredotočiti na tista, ki so mi.« Prav tako ne drži, da morajo biti genialci in intelektualci ljudje, s katerimi se druži. »Tudi to je daleč od resnice.«

Ulegel se je na osje gnezdo
Z veseljem in nasmehom na obrazu se spominja svoje mladosti. »Imel sem zelo lepo otroštvo. Mama mi je vsak večer brala pravljice, in od tu najbrž izvira moja bujna domišljija. Živeli smo na vasi, blizu gozda in narave, tako da je bilo mojih otroških vragolij in neumnosti tisti čas veliko. Enkrat, ko smo se v gozdu igrali vojake, sem se skril in se ulegel na osje gnezdo. V tistem trenutku sem bil res napaden, kot bi bil v vojni,« se spominja.
Po mami je podedoval okus za estetiko, in prav s tem povezuje tudi njemu ljubi violončelo. »Estetika je zelo pomembna na vseh področjih življenja. Veliko mi namreč pomeni, da sta mi okolje in prostor, v katerem živim, všeč, prijetna in čista. Le tako se lahko tam dobro počutim.« In ko smo ravno pri violončelu … Že pred časom je dejal, da je »Artač, ko hodi po mestu z instrumentom v rokah kot umetnik veliko bolj zanimiv ljudem, predvsem ženskam, kot Artač brez glasbila«. Kljub temu pa z violončelom v rokah nikoli ni osvajal deklet. »Res je, da je violončelo velikokrat pospremljen z idejo oblike ženskega telesa. In nič ne rečem, če si ga predstavljaš tako, lahko nanj veliko bolje igraš. Je inštrument z izjemnim razponom. Zelo blizu človeškemu glasu je, zveni zelo naravno. Ker pa so klasične skladbe za violončelo kar zahtevne, med igranjem načelno ni časa za koketiranje z nežnejšim spolom v občinstvu.«
Pri ženskah ga pritegnejo predvsem inteligenca, duhovitost, srčnost in seveda lepota. In prav takšna je njegova izbranka Maja, o kateri sicer ne govori veliko, saj zasebnost raje čuvata zase. »Lahko povem, da sem v zvezi. Živim s svojo partnerico, s katero se zelo dobro razumem. Zelo ji zaupam, rad preživljam čas z njo, zelo dobro pa se ujameva tudi v humorju,« pojasni Tilen.

Veseli se staranja
Jože Potrebuješ, Zvezdana Mlakar in Dimitrij Rupel je le nekaj oseb, v katere se skozi imitacijo vživlja Tilen. »Imitiram in zadanem glasovno tiste osebe, ki se mi zdijo zanimive in imajo v sebi nekaj simpatičnega. Trudim se tudi, da imitacijo naredim pozitivno. Nikakor ne želim biti do osebe, ki jo imitiram, žaljiv ali celo nespoštljiv.« Marsikdo od imitiranih tako nato postane tudi njegov prijatelj. Ena teh je pisateljica in šansonjerka Svetlana Makarovič, ki jo Tilen nadvse spoštuje. »Vsak lik, ki ga imitiram, živi v meni. Ko mi gredo nekateri ljudje – Slovenceljni – na živce, se v meni prebudi Svetlana Makarovič. Ko sem vesel in razigran, v meni prevladuje Jože Potrebuješ. Ko zažuram, se v meni prebudi Pero Lovšin,« opiše sogovornik. In če bi kdo imitiral njega? Kaj bi poudaril? »Morda moj globok glas, navihanost in resnost v naslednji sekundi ter rahlo zmedenost,« razmišlja in doda, da ima rad ljudi z jasnimi stališči, ki so brezkompromisni v svojem prav. In raje kot govori posluša modre zgodbe ljudi, ki imajo kaj pametnega povedati. Eden teh je tudi Sašo Hribar, s katerim je začel sodelovati pri rosnih sedemnajstih letih v oddaji Radio Ga Ga. Takrat ga je gledal kot boga. »Sašo je prvi, ki je odkril moj talent in mi dal priložnost nastopiti v radijski oddaji Radio Ga Ga. Imel sem veliko srečo, da sem že tako zgodaj imel mentorja, kot je on. Vedno sem se od njega veliko naučil in se učim še danes. Tam je moj drugi dom in zvest mu bom do groba.«