blog kupi zdaj

Omar Naber ob svojem 40. rojstnem dnevu: 'Spomini so na koncu vse, kar ti ostane'


Začel je pri rosnih šestnajstih letih, zmagal na Bitki talentov in se podal na evrovizijski oder, na katerem je pozneje stal še enkrat.

Zapeljivi rocker, za katerim norijo dekleta, in vsestranski glasbenik, ki mu kot enemu najboljših glasov na slovenski glasbeni sceni rade prisluhnejo množice. Čeprav je še vedno videti neverjetno mladosten, je Omar Naber te dni dopolnil štirideset let. Tako kot na večino stvari v življenju tudi na številke, ki štejejo naše pomladi, gleda drugače. Narava in vse, kar je povezano z njo, je tisto, kar ga še vedno dela vedoželjnega in osuplega hkrati, nasmehi pa iz njega na plan prikličejo radoživega otroka. No, glasba pa ima v njegovem življenju tako ali tako najpomembnejše mesto.
Če večina med nami tovrstne jubileje praznuje na veliko, Omar Naber na pregovorno štiridesetico gleda drugače. »Rojstnega dneva v bistvu sploh nisem praznoval, ker je to zame samo še en dan v letu. Zame je vsak koncert večji in boljši razlog za praznovanje kot rojstni dan,« pojasni. Podobno je pri darilih. Čeprav je od prijateljev dobil kar nekaj lepih in skrbno izbranih, mu več pomenijo drobne pozornosti in osebna posvetila kot pa materialne dobrine. »Takšen sem od nekdaj. Me je pa od vseh daril, ki sem jih kdaj dobil, najbolj ganilo posvetilo treh punčk, hčera mojih prijateljev, ki so mi narisale risbico nas štirih, ko se držimo za roke, medtem ko jih pazim. Zelo so me vzljubile, tudi jaz njih, zato me je ta risbica najbolj ganila.« Omar je namreč pogosto v vlogi varuške otrok svojih bližnjih prijateljev, kar niti ne preseneča. On obožuje otroke in otroci obožujejo njega. Bolj kot darila pa ima rad presenečenja in tudi sam zelo rad preseneti.

Človek nostalgije, ki se ne boji ne let ne staranja
Ko se zdaj ozre nazaj v svoje življenje, opaža, da se zanj ni kaj veliko spremenilo, predvsem glede glasbe ne. »Še bolj sem se namreč začel zavedati, da nima nikakršnega smisla prilagajati svojega glasbenega izraza tržišču. Odslej bom popolnoma iskren in delal natančno tako glasbo, kot jo čutim.« Je pa Omar tudi precej nostalgičen. »Rad pogledam nazaj in se spominjam lepih trenutkov svojega življenja. Spomini so na koncu vse, kar nam ostane. Prav za štirideseti rojstni dan sem se ozrl nazaj in si rekel: 'Ni jih veliko, ki imajo pri mojih letih za seboj več kot tisoč nastopov, pet izdanih plošč in so Slovenijo dvakrat zastopali na Evroviziji.' Sicer pa hkrati strumno in z veseljem gledam tudi naprej.« Prav zato se tudi z leti ni nikoli obremenjeval. Zanj so le številka. »Če sem se včasih malce bal staranja, se ga zdaj ne več. Celo nasprotno. Staranje je privilegij, ki ga ne doživi vsak. Vsako življenjsko obdobje ima svoj čar, in tega se je treba veseliti,« razmišlja. V zasebnem življenju je najponosnejši na to, da ima vedno pogum v ključnih trenutkih odločati sam, kam bo peljal svojo pot. »Ne sprejemam vedno najboljših odločitev, a mi suverenost in svoboda odločanja pomenita več kot vse drugo na svetu. Eden ključnih trenutkov je bil enoletni odhod v London, ki so mi ga vsi močno odsvetovali, a je bila to verjetno najboljša šola v mojem življenju.« V zadnjih letih se je tudi nekoliko spremenil. »Sem veliko bolj previden, manj naiven in manj zaupljiv do ljudi, ki jih ne poznam dobro. Kar nekajkrat sem jih zaradi svoje naivnosti dobil po hrbtu, zato sem to moral spremeniti. Vedno sem verjel v dobro ljudi, a sčasoma sem se naučil, da znajo biti ljudje koristoljubni, sebični in celo hudobni. A sem od nekdaj pošten in hvaležen, to sta moji največji vrednoti, to sem prinesel s seboj na svet. Če le najdem razlog, ljudem odpuščam. Vsi imamo grehe. V vsem, kar me obkroža, še vedno iščem dobro. A sem zdaj pozoren tudi na slabo. Prav tako se vedno veselim novih ljudi in stvari. Dvajset let mlajšemu Omarju pa bi danes svetoval, naj ga nič ne spravi iz začrtane poti.« Še vedno je videti tudi zelo mladosten. »Ne vem, komu se imam zahvaliti za to, da je čas malce pozabil name. To po občutku pripisujem dobrim genom, rekreaciji in kakovostni prehrani. Seveda kozarec piva ali dva na dan ne smeta manjkati. Deški videz pa tudi ni tako slaba stvar, mar ne?« se nasmeji Omar.

Od ustvarjanja glasbe do še neuresničenih otroških želja
Njegov glasbeni svet se je v vsem tem času, ko je leta 2004 zmagal na Bitki talentov, precej spreminjal. »Taval sem od sloga do sloga, od zasedbe do zasedbe, od orkestra do orkestra, od sodelavcev do sodelavcev. Ni bilo lahko. A sem zdaj ugotovil, da brez iskrenega glasbenega izraza ne bom napredoval. Zato sem zdaj prepričan, da je iskrenost v glasbenem izrazu absolutno najboljši recept za srečo. Ne za uspeh. Najprej moraš biti srečen. Potem lahko pride uspeh. Prej pa ne.« Med pandemijo se je naučil producirati glasbo, kar mu je omogočilo, da je v tem času posnel kar dve avtorski plošči. »Doma. Sam. Na to sem izjemno ponosen. To so bile moje sanje, v katere je zelo težko verjeti, ko imaš tri nastope tedensko, veliko vaj in snemanj. Vse bom razkril ob pravem času … Naj se zgodi, kar se mora. Zelo se trudim biti to, kar sem, in kar najbolj izkoristiti svoje potenciale. A potrpežljivost je mati modrosti. V predalu imam ničkoliko glasbe, ki čaka na pravi trenutek.«
V življenju mu trenutno največ pomenita zdravje in notranji mir. Živi iz dneva v dan, zato ne razmišlja, kaj in kje bo čez deset let. »Uživam v tem, kar trenutno je. Neskončno. Vidim pa se kot nekoga, ki je srečen, izpolnjen in sam s seboj pomirjen. To je na prvem mestu. Se bom pa tudi čez desetletje še vedno in zagotovo profesionalno ukvarjal z glasbo.« Tudi nekaj njegovih še neuresničenih želja iz otroštva je povezanih z ustvarjanjem. »Kot vsak glasbenik na svetu bi se rad nekoč dokazal v tujini. To ni lahka naloga, a želeti si nekaj takega ni greh. V osebnem življenju bi si želel imeti otroke z najboljšo mamico, ki za moje bodoče otroke obstaja. Pri ženskah nisem zahteven, a je polarnost, ki bi držala moškega in žensko skupaj, v današnjih časih zelo težko najti,« nam zaupa Omar, ki v ljudeh, stvareh in dogodkih vedno išče le dobro. »Verjamem, da se učimo vsak dan, predvsem iz svojih napak. Upam, da otrok v meni ne bo nikoli umrl. Niti na stara leta ne.«