blog kupi zdaj

To so v resnici drevesa: živa bitja, ki nam ponujajo roko pomoči


Trenutna situacija kar kliče po tem, da po najboljših močeh skrbimo za svojo fizično in psihično kondicijo. Ko se napotimo v gozd, med drevesa, poskrbimo za obe.

Kako aktivnosti v naravi dobro vplivajo na telesno zdravje, je bolj ali manj znano. Zato se bomo mi tokrat posvetili vplivu gozda na naše misli.
Gozdovi so pomemben dejavnik današnjega sveta, saj ne samo, da ob sprehodu po gozdu za nekaj časa ubežimo vsakdanjemu življenju, ampak igrajo tudi bistveno vlogo pri oblikovanju našega duhovnega in duševnega bitja. Prav vsak pobeg pred vsakodnevnimi opravili pod krošnje dreves je blagodejen.
DUHOVNOST JE ODNOS
Izraz »duhovni« je družboslovec in raziskovalec Herbert W. Schroeder opredelil kot razumevanje odnosov z drugim bitjem. Ta odnos presega vse naše čute in nam daje boljši vpogled v življenje, ki ga z našim intelektom ni mogoče doseči.
Duhovni odnos je zelo prefinjen in nima kakršnihkoli verskih konotacij oziroma ne gre le za prepričanja in predstave o bogu. Čistost in občutljivost te naklonjenosti je težko izraziti z besedami.
Ne zavedamo se svojih občutkov, misli in spominov, ki so del naše psihe in nezavednega uma. Psihologi menijo, da je naša dolžnost pogledati v svojo notranjost in razumeti svojo duhovnost ali instinkte ter jih spustiti ven, iz svojih globin.
POMOČ GOZDOV
Divjina narave in čudovita simetrija gozdov nam pomagata doseči svoj cilj v življenju, to je celovitost. Različne vrste divjih zemljišč, kot so deževni gozdovi in divje zelenje, nam pomagajo spoznati lastno duhovno bitje.
V urbanem svetu težko razumemo ta občutek občudovanja in duhovnosti, ko so naše notranje misli in čustva usmerjeni v divje zelenje. Gozdovi igrajo pomembno vlogo pri razumevanju naših najglobljih instinktov, ki si jih ves dan, v vseh okoljih poskušamo podrediti. Omogočajo nam ustvarjanje poti, ki v ospredje postavlja naše notranje želje, ki jih sicer potlačujemo zaradi stresnega življenja.
Gozdovi nam zagotavljajo miren um, kjer smo zadovoljni s sedanjim trenutkom in časom, v katerem prebivamo, kjer so vse naše stiske in obžalovanja v zvezi s preteklimi dejavnostmi ob strani in kjer lahko poiščemo izhod iz zaskrbljenih misli o prihodnosti. V gozdu nas prežema zadovoljstvo duha, ker čutimo zelo globoko povezanost z naravo ter blagodejnostjo in zavetjem, ki nam ju nudi.

ženska
Izgubljanje stika z naravo je vzrok številnih sodobnih bolezni človeštva.
dreamstime

DOKAZANI UČINKI
Po besedah Richarda Louva, avtorja knjige Poslednji otrok v gozdu, je več bolezni, ki ljudi prizadenejo tako duševno kot telesno, na primer ADHD (motnja pozornosti in hiperativnost), debelost, depresija in tesnoba, posledica izgubljene človeške povezave z lepoto in spokojnostjo narave.
Kar nekaj nedavnih znanstvenih študij podpira pisateljeve trditve, saj so dokazale, da tako imenovana vrtnarska terapija pomaga zmanjšati simptome ADHD pri otrocih in pozitivno vpliva na ljudi, ki trpijo za depresijo in tesnobo. Povezanost z gozdovi in gibanje med drevesi pa zmanjšujeta količino stresnih hormonov in raven kortizola.
Louv tudi pravi, da bi morali načrtno preživljati več časa sredi gozdov in zelenja ter tja prenesti tudi nekatere svoje dejavnosti. Svetuje, da v lokalnem okolju sadimo drevesa in tako nismo le živa priča njihovi rasti, temveč pomagamo tudi pri zmanjševanju globalnega segrevanja.
V PODUK
Iz mitologije je znana zgodba o drvarju Erisihtonu, ki je nekoč posekal sveti gaj, kar je privedlo do smrti nimfe, ki je hrast, ki je padel pod drvarjevo sekiro, imela za svoj dom. Erisihtona je pozneje za njegovo dejanje kaznovala Demetra, boginja setve in poljedelstva. Preklela ga je z bednim življenjem in lakoto do konca življenja. V svojo škodo je zlobnež prodal še svojo hčer, da je imel za hrano, kasneje pa si je odvzel življenje, da bi požrl svoje telo. Schroeder s to mitološko zgodbo razkriva dejstvo, da se sami zoperstavljamo svoji duhovnosti.
Prepoznajmo torej v drevesih živa bitja, ki nam ves čas dobronamerno ponujajo roko, naj z njimi vstopimo v duhovni odnos.