blog kupi zdaj

Ko Bog prišepne Človeku, naj vzame svoj kovček ...


Bog prišepne Človeku: Vzemi kovček, čas je, da greš. Človek: A že? Tako hitro? Imel sem še veliko načrtov …

Bog: Žal mi je, ampak čas je, da greš.
Človek: Kaj je v tem kovčku?
Bog: To, kar ti pripada.
Človek: Kar mi pripada? Misliš, moje stvari … obleke … denar …
Bog: Te stvari niso bile nikdar tvoje, pripadajo Zemlji.
Človek: So to mogoče moji spomini?
Bog: Ne, ti pripadajo Času.
Človek: Ali so to moji talenti?
Bog: Ne. Ti pripadajo Okoliščinam.
Človek: Ali so to moji prijatelji in družina?
Bog: Ne, sin moj. Oni pripadajo Poti, po kateri si hodil.
Človek: So to moja žena in otroci?
Bog: Ne. Oni pripadajo tvojemu Srcu.
Človek: Potem je to morda moje telo.
Bog: Ne. Ne … Telo pripada Prahu.
Človek: Potem je to gotovo moja Duša?
Bog: Motiš se. Tvoja Duša pripada meni.
Človek solznih oči in s strahom vzame kovček iz Božje roke in ga odpre … Prazen.
Zlomljenega srca in med solzami, ki so tekle po njegovih licih, človek vpraša Boga: Nikoli ni bilo ničesar moje?
Bog: Tako je. Nikoli nisi nič imel.
Človek: A vendar? Kaj je bilo moje?
Bog: TVOJI TRENUTKI.
VSAK TRENUTEK, KI SI GA ŽIVEL.