blog kupi zdaj

Juriju Zrnecu ustreza vpiti na ljudi in jih poniževati – a ne doma!


Jurij Zrnec gotovo ne potrebuje nobenega uvoda. Vsi ga poznamo in vsi ga imamo radi. In ker ga že lep čas nismo videli, smo ga vsi tudi že močno pogrešali. No, zdaj se vrača, in sicer z novim projektom: v novi slovenski seriji je stopil v čevlje prav posebnega kuharskega chefa.

»Po dolgem času stopiti nazaj pred televizijske kamere vame vnaša neko mešanico posebnih občutkov. A ko potegneš črto, je vse skupaj pravi užitek. Je pa tudi res, da je to projekt, na katerem smo delali precej časa, imeli smo testna snemanja, pogovore in priprave,« pravi Jurij Zrnec. V novi seriji Ja, chef! upodablja kuharskega chefa Ljubomirja Bohinca. Ta je velik mojster na svojem področju, ljubitelj kuharskih nožev z velikim egom, ki je do svojih zaposlenih na trenutke neizprosen in tudi žaljiv. »V Juretu je veliko Ljuba in v Ljubu je veliko Jureta. Kot v življenju, kjer se vedno mešata dobro in slabo. Jin in jang,« razmišlja igralec in nato doda: »Na neki točki se zlijeva. On je negativec, ki ga moraš imeti rad. Je simpatičen nevrotik, prikupen egoist in šovinist, ki se mu vse oprosti. Tu vedno hodimo po tanki meji.« In kakšen je po njegovem mnenju dober šef? »Taka oseba mora biti najprej človek in šele potem vse drugo. Da je strpen in predvsem da zna ubesediti stvari na način, da je svojim podrejenim razumljiv. Ne pa z nekimi pridevniki, abstrakcijami … Tudi jaz imam rad, da mi ljudje stvari povedo enostavno in jasno.« In ko smo ravno pri lastnostih – katera je tista, ki bi Juriju kot šefu koristila in katera mu ne bi šla ravno v prid? »To bi bila zagotovo ena in ista lastnost – natančnost ali še bolje rečeno 'picajzeljstvo'. Po eni strani bi se to obrestovalo, da bi jed pripeljal v vrh, po drugi strani pa bi na tej poti najverjetneje 'umoril' toliko ljudi, da bi bilo na koncu preveč žrtev,« se nasmeji.

Ljubitelj kuharskih nožev
Da pa bi bilo v kuhinji oziroma restavraciji, imenovani Chateau de Phillipe, vse čim bolj pristno, je Juriju na pomoč priskočil tudi pravi chef Bine Volčič. Igralce so povabili tudi na hitri tečaj, da bi jih tam naučili gibanja v kuhinji, natančnega rezanja zelenjave, flambiranja in še veliko drugih stvari, zaradi katerih bo serija videti še toliko boljša. Jure Bineta sicer rad spremlja v MasterChefu, sam pa se v to oddajo ne bi prijavil. »Ljudje tam res znajo kuhati. Tisto tam je tekma in časovni pritisk je prevelik. Kuhanje je zame ljubezen, ena od erotik.« Je pa tudi Jurij zelo rad v kuhinji, če le ima čas. »Včasih kuham tudi dvakrat na dan. Od rok mi gre precej stvari, morda so edina šibkejša točka sladice.« Tudi jé praktično vse. »Obožujem predvsem regrat, hobotnico in dober steak. Nimam pa najljubše jedi. Včasih moram pojesti tudi kakšen 'junk food'. Saj veste, tisti predali ali omarice, kjer skrivaš stvari za kak slab dan ali dan razvajanja,« se nasmeji.
Leto in pol je bil tudi vegetarijanec. »Bilo mi je super, ker mi meso res ni dišalo. Zdaj pa si, priznam, občasno rad privoščim tudi kakšen kos mesa, ker ga nadomestki tako po okusu kot strukturi žal ne morejo povsem nadomestiti. Mi je ob tem sicer kar malo hudo, ker sem tak živaloljub, zato goljufam z malo slabe vesti.«
Hrana ima pomembno mesto tudi v njegovi družini. »Pri nas doma smo vsi zelo povezani. Redno se srečujemo, prirejamo taborjenja in zraven spada tudi dobra domača hrana. Mi smo kar malo 'slovenski Italijani', kar zadeva kulinariko, ki je nekakšen družinski ritual.«
Kakega posebnega trika se Jurij v seriji za resnično življenje v kuhinji sicer ni naučil. »Tam kot chef namreč bolj dekoriram jedi in vpijem na zaposlene, kot kaj blazno veliko kuham. No, morda zdaj le še malce hitreje sekljam.« Tako kot Ljubo je namreč tudi on velik ljubitelj kuharskih nožev. Doma jih ima zajetno kolekcijo, s katero se lahko pohvali. »Ljubo je ta nož, ki je zanj tako poseben, dobil v dar, a ne smem preveč povedati. To je neka izredno omejena serija, seveda ročno izdelanega chefovskega noža, izredno lep vzorec in s posebnim ročajem, ki ga izdeluje zelo star Japonec. Kar zadeva mene, pa imam to hibo, da ko me neka stvar zanima, se ji popolnoma posvetim in bi se moral iti kdaj celo zdravit za kakšno zadevo, ker nimam mere in meje. Noži so ena od teh hib. Tako da imam doma kar zajetno zbirko, seveda pa ne kuham z vsemi, ker mi jih je škoda, ker so tako lepi.«

Včasih je v hrani pač česa preveč
V kuhinji, tudi tisti v resničnem življenju, nikoli ne zmanjka anekdot, zato se ene teh spomni tudi naš sogovornik. »Sicer to ni bila zabavna, morda prej malo boleča izkušnja. Nekoč je bil pri meni kot gost Jonas. Pripravil sem paello, v kateri sem, kot se je pozneje izkazalo, precej pretiraval z nečim. Oba sva se do konca obroka sicer pretvarjala, kot da je vse v redu, potem pa sva se vendarle spogledala in si oba rdeča in potna v obraz rekla, da je bilo pa kar karija notri. (smeh) Tudi z bovškim sirom sem kdaj morda malo pretiraval.« Anekdot pa se je precej nabralo že na prvih snemanjih serije. »Vloge mi sicer redko pridejo do živega, vendar ko sem kot Ljubo moral tako zelo vpiti na enega svojih zaposlenih, se me je kar dotaknilo. Včasih pride do nekega zlitja lika. Nekako, če notri padeš, se ti zna ta meja malo zabrisati in mi je bilo res zelo hudo.« Ni pa na snemanju prisotno le veliko igranega kričanja, temveč tudi kar nekaj metanja. »Res sem nekaj košar zelenjave zmetal v ljudi. Zanimivo, no. Por zna zaboleti. Tudi kakšna čebulica ni fajn. Solato se pa krasno meče, no, pa kakšen peteršilj seveda. Sicer pa je lik izjemno dober za igrati. Sem lahko izživel oziroma lahko izživljam stvari, ki jih po tihem res tudi sam kdaj mislim. Pa moram reči, da mi ustreza vpiti na nekoga in ga poniževati. Mislim, da imam to v sebi. Doma ni tako,« se nasmeji Jurij.